Večina otrok in mladostnikov velik del svojega časa preživi v šolskem okolju, ki zato igra pomembno vlogo pri njihovi socializaciji, vzpostavljanju in vzdrževanju pozitivnih kulturnih vrednot ter pri spodbujanju njihovega počutja. Zato je pomembno, da se delo v šolah ob fokusu na znanje in učenje usmerja tudi na spodbujanje razvoja pomembnih življenjskih in socilanih veščin, značaja in notranjega blagostanja svojih učencev.

​

Prelomne raziskave, ki jih je v več državah izpeljal dr. Alejandro Alder so brez izjeme opozorile, da sistematična skrbi za počutje in psihično blagostanje učiteljev in učencev pomembno vpliva na kakovost življenja v šolah – na drugi strani pa se je v vseh državah pokazalo še nekaj: poleg počutja so se v teh šolah izrazito izboljšali tudi rezultati učencev na eksternih preverjanjih znanja. Še več, rezultati na testih znanja so se izboljšali bolj, kot jih sicer dosegajo različni na znanje usmerjenie (in običajno veliko dražji) poskusi izboljšav v šolah.

   

PERMA model se je v teh poskusih izkazal kot primerna podlaga za načrtovanje k otrokom (učencem, mladim) in odraslim (učiteljem, staršem) usmerjenih strategij za v vrtcih in šolah. Posamezni elementi modela PERMA v učnih okoljih velikokrat živijo spontano  brez slehernih zunanjih in sistemskih spodbud: prijetna čustva ob spoznavanju novih stvari, vključenost v razne skupine, grajenje odnosov s sošolci in osebjem, smisel v spoznavanju novega oziroma pri delu za šolo in razvijanje novih sposobnosti ter s tem občutka izpolnitve, v mnogih šolah niso nič novega. Na drugi strani je med učitelji in v šolah ogromno pristopov, iniciativ, projektov in drugih ravnanj in dogodkov, ki so neposredno povezani s prizadevanji pozitivne psihologije in pozitivne edukacije. (V resnici mnogi slovenski učitelji, svetovalni delavci, ravnatelji in šole v praksi vsak dan »počnejo« pozitivno psihologijo in pozitivno edukacijo, četudi svojega dela in prizadevanj ne imenujejo s temi besedami.)

​

Ob številnih primerih dobre prakse v vrtcih in šolah, med vzgojiteljicami, učiteljicami, ravnateljicami, svetovalnimi delavci in drugimi pa je še vedno veliko manevrskega prostora. Šolska psihologija se pretežno ukvarja z otroci, ki imajo, ali povzročajo težave, s tem pa odreka čas in vire otrokom, ki jim gre dobro in bi se lahko v primernem okolju in ob ustreznih spodbudah razvili do svojih skrajnih potencialov. Če bi učitelji in svetovalni delavci lahko namenili še več časa pogovorom z otroki in mladostniki (ter starši) o njihovih potencialih in močeh, bi jih lahko učenci še bolj razvili, kar bi vodilo do več pozitivnih čustev, občutkov smisla, veselja, optimizma, angažiranosti, ponosa, zanosa, zanimanja. Celo v okolju, kjer šole poudarjajo predvsem znanje in rezultate je lahko osredotočenost na čustveno blagostanje učencev ključna za izboljšanje učnega uspeha; samozavest učencev, učinkovitost, občutek varnosti in pripadnosti v šolskem okolju pa prav tako vplivajo na njegovo notranje blagostanje in zadovoljstvo s šolskimi izkušnjami ter učnimi dosežki. Podpiranje počutja, psihičnega blagostanja in duševnega zdravja učencev lahko izboljša njihovo čustveno-socialno delovanje v šoli in okrepi razvoj življenskih veščin, ki bodo pomembno prispevale h kakovosti življenja v poznejših letih. Drug pomemben vidik pa so seveda učitelji in drugi zaposleni v šoli ter spodbujanje optimalne šolske kulture in klime za njihovo delo: notranje blagostanje učiteljev in drugih zaposlenih je neposredno povezano z njihovimi rezultati, sistematična skrb psihično blagostanje zaposlenih pa viša učinkovitost celotne šolske skupnosti.

​

Glede na ugotovitve več longitudinalnih intervencijskih programov, izkušnje z uspehom v zgodnjem otroštvu vplivajo na nadaljnji uspeh otrok v različnih okoliščinah. Raziskave kažejo, da ima sistematično uvajanje strategij za krepitev življsnjksih veščin in moči s področja pozitivne psihologije številne pomembne pozitivne posledice.