Početi stvari, ki so pod ravnijo njihovih kognitivnih zmožnosti, ljudem še nikdar ni bilo zanimivo. Ne odraslim ne otrokom.
Zato je le zahtevna šola lahko tudi zanimiva šola. Za učitelje. In za učence.
Včasih se zdi, da načrtovalci učnih načrtov slabo razumejo, da je zahtevna (in zanimiva) šola tista, ki izzove mlade možgane do polnih obratov; ne pa tista, ki jim skuša polniti možgane z neskončno poplavo balastnih podatkov.
Če so učni načrti prepolni balasta, ki ga učitelji in učenci pri najboljši volji ne zmorejo osmisliti in povezati z življenjem, ne vodijo k zahtevni šoli, pač pa k dolgočasni. Šola, ki temelji na sipanju neštetih podatkov v otroški spomin, je gotovo stresna. Ni pa zahtevna v pravem smislu besede. Prav tako ni zanimiva. Nenazadnje tudi koristna ni. Instantno pomnjeni in še hitreje pozabjeni podatki nikomur ne bodo pomagali do uspešne poklicne poti in kakovostnega življenja. Ko otroci in učitelji za takšno šolo pravijo, da je "brez veze", to ne pomeni, da se ne želijo učiti in da ne želijo učiti. Pomeni le, da imajo več zdrave pameti kot snovalci šolskih programov in učnih načrtov; in da intuitivno veliko bolje razumejo poslanstvo šole.
Ko otroci in učitelji za takšno šolo pravijo, da je "brez veze", to ne pomeni, da se ne želijo učiti in da ne želijo učiti. Pomeni le, da imajo več zdrave pameti kot snovalci šolskih programov in učnih načrtov.
Šola v kateri se učenci (in njihovi učitelji) dolgočasijo, jih ne more zanimati, jih ne more motivirati, jih ne more izzvati z vprašanji, s katerimi bi preizkusili in v tek pognali vse svoje miselne in druge sposobnosti.
Tisti trenutek, ko šola postane dolgočasna, nezanimiva, neizzivalna, otroci preklopijo možgane na nizke obrate. To stanje, ki ga zaznamuje brezizrazni pogled zazrt nekam v neopredeljivo daljavo, ali pa v najbližji pametni zaslon, lahko najboljše prepoznate, če primerjate skupino petletnikov med igro v vrtcu in razredom štirinajstletnikov v šolskih klopeh. To spreminjanje radovednih in vedoželjnih otrok v apatične mladostniške zombije je en od najbolj neodgovornih zločinov, ki jih lahko zagreši šolski sistem nad otroci.
Predstavljajte si šolo in njene zahteve kot elastiko.
Če zmožnosti otrok krepko presegajo zahteve in pričakovanja ... Če pred otroke postavite prenizka pričakovanja in zahteve, bo elastika visela ohlapno kot dvakrat prekuhan špaget. Nobene možnosti ni, da bi takšne zahteve pritegnile učence. Sicer jih bodo brez težav dosegli. A ker se to zgodi brez vloženega truda in napora, so dosežki brez vrednosti; po drugi strani pa učencev prenizka pričakovanja tudi ne motivirajo, da bi izvlekli iz sebe vse, kar zmorejo. Šola postaja vedno bolj »brez veze«, prirojeni potenciali, spretnosti in kompetence otrok pa počasi odmirajo, ali pa se usmerjajo v daleč stran od šole (tudi tja, kjer jih raje ne bi videli). S prenizkimi pričakovanji in zahtevami otrokom sporočamo, da ne zaupamo v njihove kompetence, temu primerno se razvija njihova samopodoba in samovrednotenje. Šola, šolske zahteve in pričakovanja pa postanejo breme … ne zato, ker bi bila pretežka, pač pa zato, ker nimajo smisla, so »brez veze«.
Če zahteve in pričakovanja prilagodimo gornjim zmožnostim otrok ... Če pred otroke postavimo ustrezno visoka pričakovanja in zahteve, se situacija povsem spremeni. Elastika se napne in začne vleči. Visoka pričakovanja in cilji pritegnejo in motivirajo učence in jih pripravijo do tega, da v doseganje ciljev vložijo napor. Ker jih ne morejo doseči zlahka, se morajo potruditi, zato imajo doseženi cilji tudi drugačno vrednost in je občutek uspeha večji. Visoka pričakovanja in zahteve prisilijo učence, da izkoristijo, urijo in razvijajo svoje potenciale, spretnosti in kompetence. Z visokimi pričakovanji in zahtevami otrokom sporočamo, da jim zaupamo in da verjamemo v njihove kompetence, temu primerno se oblikuje tudi njihova samopodoba in samovrednotenje.
Če zahteve in pričakovanja krepko presegajo zmožnosti otrok... Če pred otroke postavimo previsoka pričakovanja in zahteve, se zgodi pomemben premik. Elastika se pretirano napne in pretrga. Previsoka pričakovanja in cilji delujejo kot ročna zavora na motivacijo: učenci v njih prepoznajo previsoke in neuresničljive zahteve, za katere nima smisla trošiti energijo. Ker jih ne morejo doseči (ali so v to vsaj prepričani), se niti ne potrudijo. Sprožijo se notranji obrambni mehanizmi, ki poskrbijo, da zastavljeni cilji postanejo nepomembni, ničvredni. Previsoka pričakovanja in zahteve prisilijo učence, da svoje potenciale, spretnosti in kompetence preusmerijo drugam, kjer si obetajo ustrezno potrditev, vsekakor pa stran od šole. Če vztrajamo pri previsokih zahtevah, slednje postanejo vir stresa in tesnobe. S previsokimi pričakovanji in zahtevami otrokom sporočamo, da nam ni mar zanje, temu primerno se oblikuje tudi njihova samopodoba in samovrednotenje.
Ključna (in najtežja) s prispodobo elastike povezana »umetnost« je, kako najti primerne zahteve in pričakovanja. Kako napeti elastiko, da bo ravno prav napeta, da bo privlačna sila najbolj delovala; kako poskrbeti, da elastika ne bo preohlapna, ali da se ne bo pretrgala? Odgovore na ta vprašanja mora iskati vsaka šola in vsak učitelj pri svojih učencih. Res je, da je tako individualen pristop zahteven in naporen. Res pa je tudi, da dobro poučevanje nikoli ni bilo preprosto. Iskanje pravega ravnotežja pri napenjanju elastike je še toliko bolj zahtevno, ker so današnji otroci vsekakor drugačni od otrok pred desetletji. Imajo nizko raven frustracijske tolerance. Hitro odnehajo. Po prvem neuspehu ne vztrajajo. Zaradi nepretrganega bombardiranja z različnimi dražljaji in preskakujočimi podobami na televizijskih in računalniških ekranih, je njihov obseg pozornosti omejen. Zaradi nepretrganega bombardiranja z vizualnimi dražljaji so dosti bolj odvisni od vizualnih medijev kot njihovi stari starši, ko so še gulili šolske klopi. Če so včasih otroci lahko več ur nepretrgoma napeto poslušali učitelja brati iz knjige, se danes po nekaj minutah začnejo dolgočasiti, bodisi zato, ker poslušano že vedo, bodisi zato, ker bi zgodbo raje gledali na ekranu, bodisi zato, ker jih preprosto ne zanima, itn. Vendar to preprosto ne sme biti opravičilo in tisti, ki ob tem dvignejo roke, verjetno ne sodijo v učilnico.
Delo z današnjimi otroci pred šole in učitelje zagotovo postavlja zahteven izziv … poučevanja se preprosto ne moremo več lotevati tako, kot so to počeli naši učitelji. Po drugi strani pa je ravno to lahko odlična priložnost za ustvarjalne in inovativne učitelje, ki znajo pritegniti radovednost in motivacijo otrok z zahtevnimi in zanimivimi izzivi. Radovednost in motivacija za učenje namreč nista izumrli, še vedno sta tam nekje globoko zakopani … le zbezati ju je treba ven.
V Sloveniji imamo veliko učiteljev, ki so še kako zmožni takšnega bezanja. Bi si pa zaslužili okolje in učne načrte, ki jim ne bi vezali rok pri njihovih prizadevanjih, pač pa jim omogočili leteti.
Comments